Dnevi po poplavah skozi oči prostovoljcev: solidarnost vodi do čudovitih zgodb

Ulice Mengša, ki je med bolj prizadetimi mesti v državi, kjer je poplavila na videz popolnoma nedolžna rekla Pšata, so bile polne gasilskih vozil, kombijev in prikolic. Da se je tukaj pred nekaj dnevi zgodila prava katastrofa, bi zlahka opazil tudi nekdo, ki ni seznanjen s strahovitim dogajanjem v Sloveniji.

Pred gasilskim domom v središču tega mesta je že pred 8. uro utaborjena civilna zaščita. To je prva točka, kjer se zberemo prostovoljci. Zaradi lažje organizacije se je treba napovedati vnaprej.

Bilo nas je okoli 20, kolegov, ki se poznamo iz pisarne in službenih druženj, a danes smo bili opremljeni z gumijastimi škornji, metlami in rokavicami. Tako drugačni, kot sicer, a zelo motivirani. Prišli smo pomagat!

Sprva smo morali počakati. Telefoni zvonijo eden čez drugega, pripadniki civilne zaščite razporejajo prostovoljce in se s sosednjimi občinami obveščajo, kdo jih v določenem trenutku (bolj) potrebuje. Naposled smo napoteni v izvidnico, kar pomeni, da se po Mengšu odpravimo od hiše do hiše in poizvedujemo, kdo potrebuje pomoč.

Hoja v bližini struge reke, ki je slab teden nazaj povzročila toliko gorja in uničila številne domove, je razkrila pravo katastrofo. Na ulicah stojijo premočeni kavči, zamrzovalne skrinje, vrata, otroške igrače in vozički, ki svojemu namenu ne bodo nikoli več služili. Ob teh prizorih ne moreš ostati ravnodušen. Prizori, ki smo jih teden dni gledali po televiziji, so pred našimi očmi postali resničnost in njihova podoba je bila še strašnejša.

Ljudje večinoma potrebujejo pomoč pri odvozu uničenih stvari, v grobem so počistili že sami. Kmalu srečamo  starejšega gospoda, ki stoji pred hišo, pred njim pa se razprostira ogromen kup uničenih stvari. »Gospod, ali potrebujete pomoč?« zakličemo. Po prvotnem obotavljanju, občan le pove, da ima naročen odvoz uničenih reči in da bi mu pomoč res prišla prav. Voda je njegovo hišo zalila do višine hišnega zvonca, kjer se še danes vidi sled, ki jo je pustila voda.

Zavihamo rokave in začnemo. Začne se kopanje po ogromnem blatnem kupu stvari, ki so nekoč ustvarjale toplino doma. Stari oblazinjeni stoli, razmočene volnene jopice, razbiti kozarci za vlaganje, delčki otroške kuhinje. Najdemo tudi lake za nohte, televizorje in delovno opremo, kar nam sporoča, da to ni bil le dom, ampak tudi posel za gospodove otroke. Nadaljujemo s kopanjem. Dokopljemo se celo do podgan, ki so očitno poginile v času hude ure.

Delamo pridno in složno. Gospod nam na vsak način želi pri delu pomagati, a mu starost tega ne dopušča. Ves čas nas spremlja s pogledom, čez čas pa počasi prinese sok, kozarčke in domače fige. Za prigrizek smo mu bili hvaležni, med predahom smo si lahko izmenjali izkušnje.

Drugi del ekipe se je medtem lotil temeljitega čiščenja poplavljenih vrtov in bazenov. Pot nas je ob koncu pripeljala do mengeškega fotografa, h kateremu so pripeljali blatne in premočene arhivske fotografije iz mengeškega muzeja, med katerimi so tudi takšne, ki prikazujejo spomine z začetka 90. let prejšnjega stoletja. Kakšni čudoviti odtisi časa.

Po precej težaškem delu na začetku se zdaj lotimo previdnega čiščenja fotografij. Počakajte – čiščenja? Tako je. Fotografije potopimo v čeber, jih eno za drugo očistimo in osušimo, nato pa previdno razporedimo na rjuhe za sušenje, razprostrte na vrtu.

In nismo edini, pri fotografu že od jutra pomaga tudi nekaj pridnih dekliških rok ter njegova družina. Nato nas povabi na podstrešje, kjer se razprostira še več sušečih se fotografij, do koder nam seže pogled. Tam so tudi knjižne police, polne knjig, in ogromen fotografski aparat, ki spominja na neke davno minule čase.

V ozadju odmeva glasba skupine The Beatles. Sliši se, kot da nosi žarek upanja. Here comes the sun (Prihaja sonce, op. p.) odmeva po slikovitem lesenem podstrešju ...

Delovni dan se zaključuje, zato se počasi odpravimo proti zbirnemu mestu ob gasilskem domu. Na poti nam pomaha voznik kombija in zavpije: »Ste dobro, imate vodo?«

V takšnem duhu prijaznosti, solidarnosti in združevanja skupnih moči je minil ves dan. Čeprav so prebivalci zagotovo razpoloženi za vse prej kot smeh, je vzdušje na ulicah pozitivno, ljudje pa se bodrijo s humorjem. Srce parajoče prizore uničenih hiš – v nekaterih normalno bivanje nikoli ne bo več mogoče – v oko prikličejo solze. A zdaj ni čas za žalost, čas je za pomoč.

Vsakomur, ki zmore pomagati, na srce polagamo, naj to stori. Občutek, ki ga pričara neizmerna hvaležnost ljudi, ki jim pomagamo, je nepredstavljiv. Vsakdo bi si zagotovo želel, da v primeru tragedije, ki je v nepredvidljivem svetu lahko že za naslednjim ovinkom, ne ostane pozabljen in sam. Zato stopimo skupaj in pomagajmo!

Ekipa bolha.com